četrtek, 05. februar 2004

Odgovor na članek v delu 4.2.2004

V članku na temo predloga nove dohodnine, ki je bil v Delu objavljen dne 4.2.2004, so bile zapisane nekatere izjave državne sekretarke Milojke Kolar, ki neposredno diskreditirajo tako mene kot moje strokovno delo na področju družinske politike.

Tako je Milojka Kolar izjavila, da "Kar predlaga Družinska pobuda, bi koristilo samo tistim, ki imajo visoke dohodke in štiri ali več otrok." Ker Ministrstvo za finance (MF) predlaga, da bi se davčna olajšava za vse otroke od drugega otroka naprej znižala, Družinska pobuda pa predlaga, da bi ostala enaka kot danes, je očitno, da bi naši predlogi koristili vsem družinam, ki imajo vsaj dva otroka. Olajšave po našem predlogu bi npr. za tri otroke lahko v celoti izkoristile družine, v katerih vsak izmed staršev zasluži vsaj malo več kot polovico povprečne plače. In to na ji bili po mnenju državne sekretarke visoki dohodki, zaradi katerih bi morale biti te družine za približno 40.000SIT manj razbremenjene, kot bi bile, če bi pri enakih dohodkih imele le enega ali dva otroka?!.

Milojka Kolar je brez prepričljivih argumentov izjavila tudi to, da so moje predpostavke o tem, da se bo po novem predlogu stopnja obdavčitve vsako leto nekoliko povečala, nerealne, saj po njenem ne gre pričakovati, da bi povprečna plača rasla hitreje kot inflacija. To njeno pričakovanje je zares zaskrbljujoče, saj bi nekoliko poenostavljeno povedano pomenilo napoved recesije. Na srečo statistični podatki govorijo drugače, saj po doslej znanih podatkih tudi za leto 2003, v katerem se je inflacija precej znižala in je že prišlo do deindeksacije plač v javnem sektorju, lahko sklepamo, da se je tudi v tem letu nadaljeval trend preteklih let, ko je povprečna plača za približno 3 odstotne točke prehitevala inflacijo. Poleg tega pa moja trditev, da bomo po vladnem predlogu zakona že čez štiri leta plačevali več dohodnine kot po veljavnem zakonu, drži, tudi če bi povprečna plača inflacijo prehitela le za 2 odstotni točki. Če bi bila razlika še manjša, bi začeli več dohodnine plačevati leto ali dve kasneje. Seveda bi se stopnja obdavčitve tudi po tem še naprej povečevala. To pomeni, da bi naša zahteva po usklajevanju tako olajšav kot lestvice za odmero dohodnine še naprej s povprečno plačo, koristila prav vsem zavezancem.

Njena izjava, da bodo na MF ob prehodu na euro vse še enkrat preračunali, zame ob dosedanjih izkušnjah z MF nikakor ne deluje tolažilno, ampak pomeni, da bomo morali takrat spet pozorno spremljati, kako bodo računali, da ne bomo morda izgubili še več.

Čeprav splošna olajšava in olajšave za vzdrževane otroke delujejo na povsem enak način, Milojka Kolar pri splošni olajšavi zagovarja tezo, da je treba njene učinke gledati v primerjavi z dohodkom, učinke olajšav za vzdrževane otroke pa obravnava nominalno. Tako hudega strokovnega spodrsljaja si na svojem mestu res ne bi smela dovoliti.

Izjava, da bi družinska dohodnina pomenila predvsem spravljanje žensk z več otroki nazaj za štedilnike, si zaradi svoje omejenosti komaj zasluži komentar. A vendar bi rad dodal, da bi z družinsko dohodnino dosegli le to, da družine, v katerih se eden izmed staršev odloči za krajši delavnik ali pa za nekaj časa ni zaposlen, ne bi pri enakih dohodkih plačevale več dohodnine kot družne, v katerih sta zaposlena oba starša. Morebiten izpad dohodkov proračuna bi v tem primeru zlahka nadoknadili z učinkovitejšim preprečevanjem zlorab družinskih prejemkov skozi navidezno samohranilstvo in prikrivanjem dejanskih dohodkov, do katerega so na MF že dolgo izredno tolerantni.

Tomaž Merše

Ni komentarjev:

Objavite komentar