Komentar osnutka predloga Zakona o partnerski skupnosti
Vlada je 14.4.2014 tik pred velikonočnimi prazniki dala v javno razpravo osnutek predloga Zakona o partnerski skupnosti in za to razpravo določila čas le do 5. maja, kar pomeni, da je bilo celotno obdobje, ki je bilo namenjeno tej razpravi, prazničen in počitniški čas. V Družinski pobudi nas je to zelo presenetilo in upamo, da je bila to zgolj naključna nerodnost, ki jo bo vlada v nadaljnjih postopkih pripravljena popraviti, in ne morda načrtno izbran čas, ko je pozornost javnosti usmerjena v druge teme. Še posebej nas je presenetila objava predloga zakona, ne da bi bil opravljen en sam sestanek in usklajevanje med zainteresiranimi skupinami, da bi pred pripravo konkretnega besedila predloga zakona uskladili vsaj izhodišča za njegovo pripravo. Tako niti izhodišča niti sam predlog zakona niso bila obravnavana niti v Strokovnem svetu za družino, še manj z zainteresirano civilno družbo, čeprav je vsaj Civilna iniciativa za družino in pravice otrok ministrstvo večkrat prosila za sestanek in sodelovanje.
Gradivo, ki ga je vlada dala v javno razpravo, lahko ocenimo kot zelo skromno, slabo pripravljeno in nezadostno za relevantno javno razpravo. Na prvi pogled se morda zdi, da je predlagatelj upošteval nekaj smernic, ki izhajajo iz referendumske odločitve in razprav pred referendumom o predlogu Družinskega zakonika, podrobnejši pregled besedila pa odpira več vprašanj, na katera v priloženem gradivu ni mogoče najti odgovorov, nakazujejo pa nedomišljenost in nedodelanost predloga zakona.
Čeprav v primerjavi s predlogom Družinskega zakonika lahko opazimo nekaj napredka pri izrazoslovju, je to še vedno neustrezno. Če zakon govori izključno o partnerskih skupnostih dveh oseb istega spola, naj bo to razvidno tudi iz poimenovanja te skupnosti. V tem, smislu je povsem neprimerno za takšno skupnost uporabiti izraz »partnerska skupnost«, ki ma v našem jeziku precej širši pomen. Da bi bil izraz jasen, bi moral nujno vsebovati navedbo, da gre za istospolno skupnost, ne pa da z zakonom spreminjamo pomen izrazov, ki danes pomenijo nekaj drugega.
V zelo skromni razlagi členov (o njihovi utemeljitvi bi težko govorili, saj je v predlogu priloženemu gradivu skorajda ni) predlagatelj daje vtis, da gre v tem predlogu zakona le za reševanje socialnih pravic, pri katerih naj bi bili istospolni pari v veljavni ureditvi prikrajšani. Žal to ne drži, saj predlog zakona posega v neznano število drugih zakonov in zelo pavšalno ter na dokaj nejasen način v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj se sklicuje nanj na način, da ni povsem jasno, katere določbe tega zakona bi se s tem predlogom zakona dejansko spremenile, kako bi veljale za istospolne partnerske skupnosti in kakšne druge posledice bi to imelo.
Izenačevanje učinkov različnih vrst skupnosti je izvedeno na zelo podobno nepregleden in s pravili prava neskladen način, kot je bilo to predlagano v zavrnjenem predlogu Družinskega zakonika. Takrat so zagovorniki le-tega pripovedovali, da takšna rešitev nadomesti spremembe v več kot 30 drugih zakonih (v praksi to pomeni, da predlog zakona dejansko spreminja vse te zakone), v razlagi členov novega predloga zakona pa predlagatelj navaja mnogo manj zakonov, na katere bi ta predlog vplival. To lahko pomeni, da zagovorniki predloga Družinskega zakonika niso govorili resnice, ali pa da se pogovarjamo o pravno povsem nedorečenem izdelku, saj govorimo o predlogu zakona, ki bi pomenil spremembo nedoločenega števila zakonov, ki jih predlagatelj ni niti navedel, še manj pa pojasnil, kakšne učinke na te zakone bi sprejem tega predloga dejansko imel. To je povsem v nasprotju s pravnim načelom preglednosti in razumljivosti zakonodaje, saj bi bralec katerega koli izmed teh zakonov ne mogel ugotoviti njegove pravilne vsebine, saj bi bila le-ta spremenjena, vendar to ne bi bilo nikjer zavedeno ali kakor koli označeno.
Gre za stopnjevanje dokazano slabega načina spreminjanja zakonodaje iz časa ministrovanja ministra Svetlika, ki se je še posebej slabo izkazal pri tako imenovani novi socialni zakonodaji, kjer je šlo za nepregleden in premalo domišljen poseg v veliko število zakonov, kar je povzročilo zmedo in težave, ki še po več letih od uveljavitve te zakonodaje niso rešene in vse kaže, da se bomo z njihovim reševanjem ukvarjali še več let. Takrat je šlo za povsem določene zakone in poskus določnega in jasno opredeljenega posega vanje, pa je nastalo toliko težav. V obravnavanem predlogu zakona pa gre za nedorečeno in povsem nejasno poseganje v celo nedoločeno število drugih zakonov, za katere niti ne vemo. Kako bi lahko predvideli vse posledice takega ravnanja?!
V razpravi o predlogu Družinskega zakonika smo v Družinski pobudi jasno povedali, da se strinjamo, da imajo istospolni partnerji enake medsebojne pravice in dolžnosti, kakor tudi socialne pravice, ki izhajajo iz njihovega razmerja kot takega, kakor pari moškega in ženske, ne strinjamo pa se, da se to rešuje z nejasnim in pavšalnim poseganjem v zakon, ki ureja družinska razmerja, saj ima to lahko nepredvidljive posledice, za vse, na katere se ta zakon nanaša.
V predlogu zakona se na prvi pogled zdi dokaj primerna rešitev glede poseganja tega zakona na področje posvojitev otrok in področje oploditve z biomedicinsko pomočjo, a podrobnejši razmislek spet odpira več vprašanj, ki nimajo odgovora. Tako predlagatelj ne navede niti enega argumenta ali utemeljitve, zakaj predlaga takšno rešitev. To je nujen pogoj, da lahko preverimo, ali je takšna rešitev skladna z Ustavo. Tako pa se poraja dvom, da je sicer utemeljena rešitev izvedena na način, ki bi se lahko izkazal za neskladen z Ustavo.
Tem problemom bi se lahko izognili, če izenačevanja na področjih, kjer je to utemeljeno, ne bi izvajali s pavšalnim sklicevanjem in poseganjem v zakon, ki ureja družinska razmerja, ampak bi celotno materijo zakona uredili v samem zakonu. Tako bi vedeli o čem se v resnici pogovarjamo in ne bi povzročali nejasnih posegov v drug zakon z nepredvidljivimi posledicami. Če se želi hkrati s tem zakonom spremeniti tudi druge zakone, je potrebno to narediti izrecno s spremembo teh zakonov, da je potem to tudi dejansko vidno v vseh teh drugih zakonih in se da za vsako izmed teh sprememb oceniti njeno utemeljenost.
Zaradi zelo kratkega časa, ki je bil za povrh še prazničen in počitniški, v Družinski pobudi nismo bi zmožni do konca časa, predvidenega za javno razpravo, pridobiti podrobnejših pravnih mnenj, kakšne posledice bi v praksi imel sprejem tako nedodelanih in pravno nejasnih določil, kakršna vsebuje obravnavani predlog zakona. Menimo pa, da je smo že na tem mestu navedli dovolj tehtnih pomislekov in argumentov, ki kažejo na to, da je predlog zakona nedomišljen, nedodelan ter v predlagani obliki neprimeren in nesprejemljiv. Konec koncev je naloga predlagatelja, da poda tehtne in prepričljive utemeljitve svojih predlogov ter jasno predstavi vse njihove posledice. Le tako se je možno o predlogu zakona resno in argumentirano pogovarjati ter o njem odgovorno odločati.
Na podlagi vsega ugotovljenega pričakujemo, da bo pristojno ministrstvo postopek sprejemanja predloga zakona ustavilo in pristopilo k resni pripravi predloga zakona, pri kateri bo k sodelovanju povabilo predstavnike vseh zainteresiranih organizacij civilne družbe in poskusilo priti do rešitev, ki bodo reševale težave ljudi, katerim je predlog zakona namenjen, in hkrati ne bodo posegale na področja, na katerih to ni potrebno, primerno in zaželeno.
Tomaž Merše
