V
nedeljo, 2012.2015, bo v Sloveniji referendum o noveli Zakona o zakonski zvezi
in družinskih razmerjih. Zagovorniki zakona in večina medijev nas prepričuje,
da gre le za pravice istospolno usmerjenih in da ostali pri tem nič ne
izgubimo, da se nas torej skoraj ne tiče. Pa je res tako?
Če bo zakon obveljal,
bodo vsi naši otroci v vrtcu in šoli izpostavljeni homoseksualni,
transseksualni … spolni vzgoji,
kjer jih bodo v skladu z ideologijo spola učili, da naravnega spola ni in si ga
lahko vsak izbere sam, da sta oče in mama za otroka nepomembna, jih bodo že v
osnovni šoli spodbujali, naj eksperimentirajo za različnimi spolnimi praksami
in spolno usmerjenostjo, … Se vam zdi to nemogoče?! To se je na nekaterih šolah
(npr. OŠ Bičevje) nezakonito že dogajalo, dokler se starši niso uprli.
Za
takšen pouk so v Amnesty International na stroške davkoplačevalcev že
pripravili tudi učbenik Ljubezen je Ljubezen, za katerega predlagatelji zakona
(Združena levica) predlagajo, da postane obvezno učno gradivo. Poglejmo nekaj
citatov iz tega učbenika:
»Otroci,
spol si izberite sami! Tako boste ustvarjali sebi lasten, enkraten spol. In
svet bo normalnejši.«
Za
hec lahko poskusite glasno ali pred ogledalom: »Jaz sem lezbijka.« »Jaz sem
gej.« »Jaz sem ženska.« »Jaz sem moški.« »Jaz nisem niti moški niti ženska.«
Otroke
celo spodbuja, naj si predstavljajo sebe v spolnem odnosu s svojim sošolcem.
Celoten učbenik si lahko preberete tukaj.
Si
res želite tako seksualizacijo svojih otrok v OŠ?
Na
učinke takih učnih vsebin na otroke, je v oddaji Tarča zelo jasno opozoril tudi
eden najuglednejših psihoterapevtov današnjega časa Marko Juhant.
Po
novem zakonu bi mnogo težje dokazovali nezakonitost takšnega pouka in starši bi
se mu bistveno težje uprli, niti ne bi mogli nekaznovano zadržati otroke od
pouka (če bi sploh izvedeli, kdaj bo ta pouk).
Vse
to temelji na določbi novele zakona, ki pravi, da je pomen zakonske zveze, ki
bi bila po novem zveza dveh oseb (poljubnega spola) v zasnovanju družine. S tem
tudi za zvezo dveh oseb istega spola začno veljati določbe, da mora
izobraževalni sistem podpirati in pripravljati otroke in mladino na skladno
družinsko življenje, to pa pomeni, da je v kontekstu spolne vzgoje in učenja o
družini potrebno povsem enakovredno obravnavati in promovirati vse vrste zvez dveh
oseb in njihove spolne prakse.
Če bo zakon obveljal, bo
prav vsak otrok (tudi vaš), ki bi se znašel v situaciji, da bi potreboval nove
starše oziroma posvojitelje, lahko posvojen ali dodeljen v rejništvo k dvema
homoseksualcema, dvema lezbijkama, dvema transseksualcema, ki sta si spremenila
spol, ali dvema osebama, ki niti ne vesta, kakšnega spola sta, saj imata ti.
fluiden spol in se enkrat počutita moški enkrat ženska. S tem, ko se je uradna »stroka«
postavila na stališče, da je za otroka skupnost dveh oseb poljubnega spola
enako dobra kot skupnost moža in žene, za CSD ne bo več strokovnih argumentov,
da ne bi bilo vsaj nekaj otrok posvojenih v homoseksualne ali celo
transseksualne in podobne zveze, saj bodo sicer CSD očitali diskriminacijo na
podlagi spolne usmerjenosti. Otroke, ki so že tako prikrajšani, bi potisnili v
okolje, kjer bi bili načrtno spet prikrajšani bodisi za mamo bodisi za očeta ob
tem, da imamo kar nekaj raziskav in še veliko več pričevanj odraslih, ki so
odraščali ob takih razmerjih, da so žrtve teh razmerij in so v njih doživljali
hude stiske in težave.
Če
bo zakon obveljal, bo postal podlaga za načrtno
in zavestno ustvarjanje otrok z umetno oploditvijo za pare dveh žensk, kjer
bo otrok že od spočetja naprej obsojen na to, da bo prikrajšan za očeta in ga v
mnogih primerih nikoli ne bo poznal. Vse to celo na stroške zdravstvene
blagajne.
Če
bo zakon obveljal, bo postal podlaga za uzakonitev
trgovanja z materinstvom, ki mu homoseksualni aktivisti pravijo nadomestno
materinstvo, da se lepše sliši, čeprav gre v resnici za izkoriščanje žensk in
trgovino z otroki.
Vse
to je posledica dejstva, da po noveli zakona tudi par dveh žensk ali dveh
moških dobi pravico, da svobodno odloča o rojstvu svojih otrok. Če država da
neko pravico in obstaja pot, da se jo da uresničiti, bo to pot prej ali slej
uzakonila.
In
kaj bi izgubili mi, sedanji zakonci? Po zakonu ne bi bili več možje in žene,
ampak bi postali samo brezspolne osebe. Iz zakonodaje in vseh dokumentov bi
izginile vse spolno značilne besede in tako ne bi bili več očetje in mame,
ampak le še starši1in starši2 (ponekod se to že dogaja). Če sta pojma mož in
žena enakovredna (mož ni več kot žena in žena ni več kot mož), novela zakona
namesto njiju uvaja neenakovredna pojma oseba 1 in oseba 2 (kdo bi bil prva
oseba in kdo druga). Tako novela zakona namesto tako opevane enakosti pred
zakonom ukinja veljavno enakost ter uvaja neenakost. Enako velja za pojma oče
in mama.
Izgubili
bi pravico do vzgoje po svojem prepričanju in vesti. V državah, kjer že imajo
podobno zakonodajo, je že izraženo nestrinjanje s takšno ideologijo postalo
kaznivo.
Matičarji,
učitelji, socialni delavci, slaščičarji in mnogi drugi, ki se ne bodo strinjali
s to ideologijo, bodo zelo hitro izgubili službo, strinjanje s takšno
ideologijo pa bo postalo pogoj za tovrstne zaposlitve. Novela zakona tu ne
predvideva nobene možnosti ugovora vesti.
Kaj
pa socialne in ekonomske pravice istospolnih partnerjev? Te bi že zdavnaj brez
nasprotovanja kogar koli lahko rešili v zakonu, ki je bil napisan prav za njih.
Pa tega radikalni homoseksualni aktivisti, ki vodijo to igro, niso hoteli, ker
hočejo skozi novo definicijo zakonske zveze priti do možnosti, da pridejo do
otrok, in do možnosti manipuliranja z vsemi otroki, tudi vašimi, v šoli in
vrtcu.
Tako
je zakon, katerega glavni pomen je v tem, da varuje dobrobit otroka, ki se
lahko rodi iz zakonske zveze, da varuje očetovstvo in materinstvo očeta in
matere tega otroka, spremenil v zakon, ki daje željam in interesom odraslih
prednost pred temeljnimi pravicami otrok.
Zdaj
verjetno ne mislite več, da se vas referendum ne tiče. Ker mora tokrat za
zavrnitev zakona glasovati nekaj več kot 343.100 volivcev, bo zelo pomemben
vsak glas. Ni dovolj, da greste na referendum in glasujete proti, potrebno je,
da vsak nagovori še vsaj pet drugih, da gredo in glasujejo proti.
Zato
na delo veselo! Bomo lahko pogledali v oči svojih vnukov, ki nas bodo v primeru
neuspeha nekoč vprašali, kje si bil, kje si bila, in kaj si delal, kaj si
delala, ko se je to še dalo preprečiti, če ne bomo naredili vsega, kar je v
naši moči.
Tomaž
Merše
Ni komentarjev:
Objavite komentar