četrtek, 3. oktober 2024

Za večino družin nič, nekaj malega za rejniške družine ter družine z dijaki in študenti, ter udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane

 


Pred nekaj dnevi se je zaključila zgolj eno tedenska javna razprava o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, so ga pripravili na MDDSZEM.

Veliko javne razprave nismo zasledili, s svojim prispevkom, ki smo ga oddali preko portala E-Demokracija, smo se vanjo vključili tudi v Družinski pobudi.

Kaj bi pričakovali

Glede na katastrofalno demografsko sliko, hitro zniževanje rodnosti in poslabšanje položaja družin v zadnjih letih bi pričakovali nabor resnih ukrepov za izboljšanje položaja družin, za boljše počutje staršev vlogi staršev v naši državi in še kaj, kar bi staršem olajšalo odločitev za kakšnega otroka več.

Kaj prinaša predlog novele

Za večino družin nič, nekaj malega za rejniške družine in udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane

1.    Nekaj minimalnih izboljšav

-       Rejniškim družinam se bodo za dodelitev dodatka za veliko družino upoštevali lastni otroci in otroci v rejništvu skupaj.

-       Rejnik/ca bi tudi ob namestitvi starejšega otroka v rejništvo lahko odbil dopust za uvajanje.

-       Družinam s tremi ali več polnoletnimi dijaki in študenti mlajšimi od 26 let z državno štipendijo ne bo več treba vlagati vloge za dodatek za veliko družino. Sicer dobrodošla odprava nepotrebne administrativne komplikacije, ki pa je žal le en izmed mnogih, ki bremenijo bistveno več staršev, kar pa se MDDSZEM očitno ne zdi pomembno. 

2.    Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane, z ukinitvijo 20% dodatka k otroškemu dodatku za otroke mlajše od 4 let, ki niso vključeni v vrtec

Ta dodatek ni bil uveden samo zaradi premajhnega števila mest v vrtcih, zaradi česar so zunaj ostali tudi otroci staršev, ki so jih želeli vključiti, kakor zmotno trdijo na ministrstvu, ampak tudi zaradi vsaj majhnega izenačevanja položaja otrok, ki so v vrtcu in otrok, ki niso.

-       Zmanjševanje svobode in možnosti izbire

Država mora imeti do vsakogar enak odnos in mu nuditi čim bolj enake možnosti ter hkrati pravico do izbire oblike vzgoje in izobraževanja, ki je celo ustavno varovana kategorija. Republika Slovenija že v veljavni zakonodaji ne daje vsem staršem enakih možnosti za izbiro vzgojnega programa za predšolske otroke, saj staršem subvencionira le programe v javnih vrtcih in deloma še v vrtcih s koncesijo, ki tudi izvajajo javni program, če pa starši želijo izbrati kakšno drugo obliko, je finančno breme te izbire v celoti na starših, kar za večino družin to izbiro v praksi v veliki meri onemogoča. In to kljub temu, da tudi ti starši plačujejo davke, iz katerih se zagotavlja ta subvencija.

-       Neenaka obravnava

Za prav vsakega otroka v vrtcu država staršem daje subvencijo najmanj v višini 20% cene programa, kar trenutno pomeni približno najmanj 100 EUR mesečno, medtem ko je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu le 20% njihovega siceršnjega otroškega dodatka, kar znaša največ približno 33 EUR, vendar za veliko večino teh mnogo manj.

Če pogledamo bolj plastično, država ne glede na dohodek družine, vsakemu otroku v  vrtcu pokrije najmanj dvakratni mesečni strošek živil za prehrano otroka v vrtcu (mesečni strošek živil v vrtcu znaša približno 50 EUR), medtem ko večini otrok, ki niso v vrtcu, ne pokrije niti polovice tega stroška. Ali tem otrokom morda ni treba jesti?

Če je povprečno plačilo staršev za vrtec približno 37% cene programa, pomeni da znaša subvencija za vsakega otroka v vrtcu v povprečju približno 63% cene programa ali od nekaj več kot 300 EUR do skoraj 450 EUR mesečno. Če so tudi družine otrok, ki niso v vrtcu, v povprečju v istem dohodkovnem razredu, znaša zanje 20% dodatek k otroškemu dodatku v povprečju le 13 EUR mesečno na otroka ali več kot 23 krat manj kot drugi otroci pri enakih družinskih dohodkih dobijo subvencije za znižano plačilo vrtca.

Od ministrstva v vladi, ki deluje pod slogani svobode, spoštovanja različnosti in spoštovanja možnosti izbire, bi pričakovali, da bo predlagalo rešitve, ki širijo svobodo in možnosti izbire, na pa takšnih, ki te možnosti in svobodo izbire krčijo.

-       Kje so podatki o dostopnosti vrtcev? Ali trditve predlagatelja sploh držijo?

Ministrstvo ukinitev tega dodatka predlaga s preprosto trditvijo: »Ker je v zadnjih letih v vrtcih dovolj prostora«, ki jo pozabi podkrepiti s kakršnimi koli podatki o dostopnosti vrtca po celotni Sloveniji. V nekaterih občinah je danes morda res že dovolj prostora, to pa ne pomeni, da to velja za vse občine in kraje. Samo v Ljubljani je bilo letos maja na čakalnem seznamu za prvo starostno skupino približno 200 otrok.

-       Kaj pa otroci, za katere vrtec iz zdravstvenih razlogov ni primerno in varno okolje?

Predlagatelj tudi zanemari dejstvo, da narašča število otrok, za katere zaradi bolehnosti in občutljivosti na respiratorne okužbe vrtec sploh ni primerno in varno okolje in pediatri njihovim staršem svetujejo, naj zanje, če le zmorejo, poiščejo zasebno varstvo s čim manjšo skupino otrok. To dejstvo zelo jasno dokazuje strma rast sredstev za bolniški stalež staršev za nego bolnih otrok, na kar je že opozoril tudi ZZZS. Tu gre za porabo velikih zneskov javnega denarja in velikanske izgube delovnih ur na delovnih mestih teh staršev, ki bi jo lahko zmanjšali, če bi staršem omogočili, da bi si lažje privoščili tudi drugačne oblike vzgoje in varstva, ki so vsaj za nekatere otroke zagotovo primernejše in varnejše kot vrtec.

-       Zakaj udariti starše, ki vrtca ne morejo ali pa morda ne želijo uporabljati

Poleg tega imajo nekateri starši takšne urnike zaposlitve, da vrtca preprosto ne morejo učinkovito uporabljati in so prisiljeni uporabljati druge rešitve, ali pa preprosto želijo poskrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok na drug način.

-       Je res treba zato, da bi v vrtec dobili kakšen ducat več romskih otrok, udariti po več tisoč družinah?

V nedavni razpravi v DZ se je pokazalo, da si v vladajoči koaliciji domišljajo, da naj bi ta predlog pomembno prispeval k reševanju romske problematike. Ali res mislijo, da bi potencialna vključitev nekaj ducatov romskih otrok v vrtce karkoli bistveno spremenila? So vrtci res tako idealno okolje, kjer ni nobenega nasilja in tam noben otrok ne razvije vzorcev nasilnega obnašanja?

-       Koliko otrok oziroma družin bo prizadetih?

Predlagatelj tudi pozabi navesti, koliko je danes takšnih otrok in koliko znašajo skupna sredstva za ta dodatek. Ker gre za razmeroma majhen delež družin oziroma otrok in posledično za razmeroma  majhen znesek, ki ga država danes nameni zanje, se še bolj utrjuje vtis, da gre predvsem za to, da se še bolj oteži izbiro vsake druge oblike varstva za otroke, ki ni javni vrtec.

Potrebno pa se je zavedati, da tudi to razmeroma majhno število družin pomeni več tisoč prizadetih družin, kar v absolutnem smislu nikakor ni majhno število.

Ker predlagatelj ne poda nobenega podatka o številu otrok, ki bi jih predlagani ukrep zadel, se moramo poslužiti ocen, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, da gre za približno 6000 do 7.000 otrok oziroma približno 1 Mio EUR letno.

-       Poziv predlagateljem za dvig namesto za ukinitev dodatka

Ker je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, že danes zelo majhen v primerjavi s subvencijo za vrtec in v primerjavi s stroški za vzgojo in varstvo, je očitno, da so ti otroci že danes kljub temu dodatku diskriminirani v primerjavi z vsemi ostalimi. Zato predlagatelja predloga zakona pozivamo, da raje razmisli o zvišanju tega dodatka, ki bi bil tudi ob znatnem povečanju (npr. podvojitvi) še vedno tako majhen, da v nobenem primeru ne bi spodbujal ne-vključevanja otrok v vrtec, bi pa nekoliko zmanjšal vrzel diskriminacije med otroki, ki so v vrtcu, in med otroki, ki niso.

  

3.    Kje so kakšni večji in bolj sistemski ukrepi za izboljšanje položaja vseh družin?

Slovenija je ena izmed demografsko najbolj ogroženih držav, na kar strokovnjaki opozarjajo že desetletja, zdaj pa se to že resno kaže tudi v pomanjkanju ljudi za delo.

V takih okoliščinah bi bilo normalno in razumno pričakovati, da bo ministrstvo, ki ima v imenu tudi »za družino«, po več kot dveh letih delovanja predlagalo resne ukrepe za izboljšanje položaja družin, ki se je v času po pandemiji covid19 poslabšal:

-       Od leta 2022 se niso uskladile davčne lestvice.

-       Od leta 2022 so se davčne olajšave za otroke le enkrat polovično uskladile z inflacijo, večinoma pa ne, čeprav je bila v preteklih nekaj letih visoka, za družine pa zaradi energetske draginje še nekoliko višja kot splošna.

-       Od leta 2022 je ukinjeno zviševanje splošne davčne olajšave.

-       Za usklajevanje družinskih prejemkov z inflacijo se je bilo treba vsakič znova boriti z vlado.

-       Izjemno so se podražila stanovanja in vozila, kar povečuje ovire mladim, da bi se stanovanjsko osamosvojili in lažje zastavili družino, ter znižuje njihov standard.

-       Cene programov vrtcih so se izjemno povišale (v nekaj leti med dobrih 20% do skoraj 30%), saj je vlada vse stroške višjih plač zaposlenih prevalila na starše in občine in

-       če ne bi bilo upora javnosti, bi ukinili brezplačen vrtec za drugega in nadaljnje otroke v družini).


-       Staršem je vlada ponovno naložila vse administrativne komplikacije v zvezi z uveljavljanje družinskih pravic in prejemkov, ki jo jih interventni zakoni v času pandemije covid19 ukinili.

Pričakovali bi odpravo vsaj večjega dela administrativnih komplikacij v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, ki družine povsem brez potrebe precej bremenijo in jih starši tudi ne razumejo.

Nekaj časa je že veljala za družine ugodnejša ureditev, ko starši niso bili dolžni med letom CSD obveščati o spremembah, ki bi jim zniževale pravice, ampak so bile pravice določene za eno leto, na novo pa so se odmerjale samo, če so starši tako želeli. To je bila tudi razbremenitev staršev in CSD odvečnega dela, ki jim ga je ta vlada ponovno naložila. To bi končno lahko dokončno odpravili.

Starši se izjemno težko znajdejo v zapletenih vlogah za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in težko razumejo, da obvestilo o novem družinskem članu, za katerega sta oče in mama že uveljavila pravice do pripadajočih dopustov in nadomestil, ne pomeni samodejno tudi podlage za dodelitev otroškega dodatka temu novemu članu (tudi če ga prejšnji že ima(jo)). Država ima vse podatke, da bi družini pripravila informativni izračun pravic (o tem se tudi na ministrstvu govori že nekaj let), a še vedno zahteva, da jo starši neprestano nekaj obveščajo.

Zaradi nelogičnih omejitev pri izrabi očetovskega dopusta le-tega nekateri očetje, ki so ravno v prvih treh mesecih po rojstvu otroka morda službeno v tujini ali imajo druge takšne službene obveznosti, da ga ne morejo izkoristiti v tem času, ne morejo več izkoristiti.

Lahko bi tudi dodali rešitev, po kateri bi lahko oče svoj neprenosljivi del starševskega dopusta izrabil tudi že v času materinega materinskega dopusta, kar bi nekaterim materam lahko močno olajšalo prve tedne po porodu. Rešitev je enkrat že bila v predlogu zakona in potem iz neznanega razloga izginila.

Še vedno velja diskriminatorno določilo o vrstnem redu pravic, zaradi katerega otroški dodatek za mlajše otroke v družini lahko znižuje ali celo izniči pravico dijaka(ov) in /ali študenta(ov) v družini do državne štipendije. Kje je tu enakost pred zakonom?

Samo družine so edina družbena skupina, pri kateri je premoženje obdavčeno dvakrat, naprej enako kot pri vseh drugih, in drugič preko znižanja ali izničenja družinskih prejemkov zaradi premoženja. Upoštevanje premoženja je upravičeno pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih prejemkov, kot je denarna socialna pomoč. Pri odmeri družinskih prejemkov pa je to diskriminacija, ki pri enakih dohodkih kaznuje družine, ki nekaj prihranijo ali ustvarijo nekaj trajnega, v primerjavi s tistimi, ki preprosto vse sproti porabijo ali pa morda celo uspejo kako skriti. Da niti ne omenjamo dodatnih administrativnih bremen, ki jih tako za CSD kot za starše prinaša pojav neo-bank, ko morajo starši ob vsaki vlogi poročati še o stanju na računih pri teh bankah. Družinam in CSD bi življenje lahko močno poenostavili, če bi upoštevanje premoženja pri odmeri družinskih prejemkov preprosto ukinili, hkrati pa verjamemo, da učinek na skupno maso sredstev za družinske prejemke ne bi bil pretiran.

Ob izjemnih podražitvah nepremičnin pogrešamo bistveno bolj učinkovite ukrepe za lažje stanovanjsko osamosvajanje mladih parov in družin, ob velikih podražitvah vozil pa tudi več ukrepov za znižanje stroškov mobilnosti za družine z otroki.

Še vedno nimamo nobenih spodbud za delodajalce, ki bi mladim staršem olajšale uveljavljanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva.

Sklep

Ob vsem navedenem smo v Družinski pobudi predlagatelje zakona pozvali, da opustijo predlagano ukinitev 20% dodatka k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu (ali pa ta dodatek raje povečajo) in raje razmislijo še o drugih možnih ukrepih za izboljšanje položaja družin in zmanjševanje njihovih obremenitev z nepotrebnimi administrativnimi komplikacijami.

Izrazili smo tudi pripravljenost na pogovor za skupno iskanje čim boljših rešitev.


V soboto, 5.10.2024, še tretji letošnji praznik veselja do življenja

 


Za nami sta že dva letošnja pohoda za življenje v Kopru in Mariboru, ki sta se izkazala kot praznika veselja do življenja. V soboto bo še zadnja priložnost za udeležbo v Ljubljani.

Pridite na Prešernov trg med 9:30 in 10:00.