sreda, 13. junij 2012

Prejeli smo: Otroci so nadlega, breme in strošek za državo

Franci Šinkar, oče treh otrok nam je poslal zanimivo razmišljanje o odnosu države do družin in otrok v zadnjih letih, ki ga je napisal za občinsko glasilo. Strinjal se je, da ga lahko objavimo tudi na naši spletni strani.
Otroci so nadlega, breme in strošek za državo

Totalna neumnost je, da spadajo družinski prejemki v področje socialnih prejemkov. A tisti, ki imamo otroke, smo pa nek nebodigatreba socialni problem?! Svetlikov zakon je družine vsekakor dobro usekal, vse pod krinko večje pravičnosti. Takih posegov v družinsko politiko ni predlagala, kaj šele izvedla nobena druga evropska država. Pomislite vendar, družinski prejemki bi morali biti ločena kategorija, predvsem pa zaradi svojega svetega poslanstva nedotakljiva, tako nekako, kot so borčevske pokojnine. Saj so se borci v onih štirih letih tudi borili za obstoj slovenskega naroda. Danes pa za obstoj naroda največ naredijo družine z otroki. Če hoče narod preživeti, mora imeti otroke. Mi pa smo s svojim naravnim prirastkom na poti v izumrtje. Zavajajoč je podatek, da število prebivalcev Slovenije stalno raste. Seveda raste, zaradi priseljevanja, s tem pa vztrajno pada tudi delež Slovencev. V Sloveniji trenutno živi več kot dva milijona ljudi, vendar je delež Slovencev le še 80 %. Za primerjavo, leta 1948 je bil ta delež 97 %! Jože Bartolj se je vprašal: »Kdo bo ekonomistom in uradnikom razložil, da je vsak otrok, ki se ne rodi, žebelj v krsti slovenskega naroda?«

Vlade pa nam ena za drugo hladnokrvno sporočajo, da so otroci nadlega, breme in strošek za državo. Naši otroci so vendar bodoči delavci in davkoplačevalci ter naložba v prihodnost slovenskega naroda! Vlada tega očitno ne vidi tako. Še več, Svetlik je na eleganten način je zmanjšal sredstva za družine. Pri izračunu za družinske prejemke se upošteva celotno premoženje. Pravično? Pa poglejmo! Družina je kot gospodarstvo v malem. Pameten gospodar vedno gleda v prihodnost, varčuje za svoje otroke, za hude čase, se odreka nepotrebnim stvarem in žrtvuje svoj čas in denar za prihodnost svoje družine. Država pa, kot popolno nasprotje dobrega gospodarja, je uživaško zapravljala denar, sedaj pa bi rada pomolzla še družine. Dobri gospodar ve, da je kriza in začne varčevati pri sebi. Trga si od ust, da lahko otroci živijo. Država pa se obnaša kot nespameten gospodar, otroci naj živijo od kruha in vode, da le njemu ne zmanjka za cigarete in pijačo!

Ker ne zapravim cele plače, ki je edini vir preživljanja moje družine, ker varčujem za svoje tri otroke, ker imam denar v banki, ker je treba hišo vzdrževati, da ti ne kaplja na glavo in nekako po petnajstih letih tudi zamenjati avto, pa ker že nekaj let nismo bili na spodobnem dopustu, me udarijo še pri otroških dodatkih, češ, saj ima privarčevan denar, ne potrebuje tako visokih dodatkov. Halo, saj privarčevanega denarja nisem ukradel ali zadel na loteriji! Privarčeval sem ga pri svoji plači! Kako sprevržen je Svetlikov sistem pove naslednje: najprej mi kot dohodek štejejo plačo, potem temu prištejejo še depozit, ki sem ga vezal z denarjem, ki sem ga privarčeval od plače (torej dvakrat isti denar), na koncu pa mi prištejejo še obresti, ki sem jih dobil pri depozitu. In pa upoštevanje zemljišč; za zazidljiv travnik 500 m2 ti štejejo 2.500,00 EUR dohodka, ki ga dejansko nimaš od kje dobiti. Kaj pa naj gojim na travniku, da bom ta dohodek dejansko prejel?

Ironija je, da ukrepov za uravnoteženje javnih financ, predvsem pa Svetlikovega zakona, sploh ne bi čutil, če ne bi imel otrok. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je sovražen otrokom, družinam in slovenskemu narodu. Njegove posledice čutimo predvsem tisti, ki imamo otroke in s tem skrbimo za prihodnost celotne družbe in naroda.

Kako bi država privarčevala 50 milijonov letno pa je sredi aprila izračunal nek upokojeni ekonomist. Predlagal je, da bi višino funkcionarske plače omejili na največ 2.500,00 EUR bruto. Po njegovem mnenju tak znesek osebnih dohodkov še vedno zagotavlja normalno življenje (!), ukrep pa bi prizadel le dva tisoč državljanov. Tudi sam menim, da direktor zdravstvenega doma res ne potrebuje osmih jurjev plače za preživetje. Zanimivo je še to: ko se je javni sektor čutil ogroženega, je takoj prišlo do upora, do stavke. Pa je kdo pogledal, kakšne plače imajo? Ob tem pa še nisem videl, da bi stavkale, na primer trgovke, ki nimajo plač kot v javnem sektorju. Pač nimajo učinkovitega sindikata, kdo jim je kriv? Če nočejo delati, pa marš na cesto! Tudi družine nimamo kakšnega sindikata, ki bi vse povprek grozil in s stavko izsiljeval vlado. Zato nas lahko tepejo, kolikor se jim zljubi. Pa naši izvoljeni predstavniki, naši poslanci? Včasih se mi zdi, da jim je vodilo preriniti se do korita, si dobro postlati in vleči poslansko plačo. Kaj naj torej družine storimo, na koga naj se obrnemo?

Morda na upokojence, ki se napajajo iz naših plač? Oni vidijo samo svojo pokojnino. To je razumljivo, garali so in si jo zaslužili. Morda je nenavadno samo to, da so nekateri imeli velike plače, sedaj, ko so v pokoju, pa imajo zato tudi velike pokojnine. Za informacijo, povprečna pokojnina v marcu 2012 je bila 568,00 EUR, najvišja pa 2.272,00 EUR. Kot, da si za časa svojega aktivnega življenja niso mogli dovolj privarčevati za prestižno starost, pa še sedaj potrebujejo dva jurja penzije! Problem je tudi v tem, da pokojninski sistem, kakršnega imamo, ne bo več dolgo zdržal. Mi, ki smo blagoslovljeni s tem, da imamo službo, delamo za upokojence, delamo zase, pa še varčujemo za svojo pokojnino in za svoje otroke. Glede na podaljševanje starostne meje za upokojitev bomo pa tako ali tako umrli na delovnem mestu.     

Na koga se lahko še obrnemo? Morda na tiste, ki so se v preteklosti najbolj zavedali pomembnosti preživetja slovenskega naroda? Od njih ne bo pomoči. Žal mi vedno bolj delujejo kot nekakšna društva za ohranjanje pridobitev revolucije in privilegijev, ki zganjajo neko jugo-nostalgijo in  novačijo podmladek. Starost je težka, kaj hočemo. Absurdno pa je, da so nad Jugoslavijo navdušeni mladci, ki so se rodili po njeni smrti. Dvomim, da bi hoteli sedaj živeti v takratnih razmerah. Še pomnite, tovariši, sistem par-nepar, pa čase brez pralnega praška, brez zobne paste, ko so se kavbojke, kava in čokolada ter druge dobrote gnilega kapitalizma švercale čez mejo? Ste se pripravljeni odpovedati vsem silnim trgovskim centrom, če pa še v nedeljo ne zdržite brez nakupovanja? Sploh pa, če je bila Jugoslavija res tako super, zakaj je tako krvavo razpadla? In zakaj gnili kapitalizem še vedno ni crknil, ko pa je moj profesor za politično ekonomijo in samoupravljanje s temelji marksizma v začetku osemdesetih let trdil, da je dekadentni Zahod v zadnjih zdihljajih?!

Kakorkoli gledam, družine se bomo morale zanesti same nase. Življenje je vedno našlo pot. Preživeli bomo tudi neumnosti sedanje vlade in Svetlikov zakon prav tako. Mimogrede: Svetlikov zakon ima lahko tudi daljnosežne posledice za bančni sistem. Pretiravam? Ker mi pri dodelitvi družinskih prejemkov gledajo tudi, kaj sem privarčeval, recimo, da ne bom več varčeval, ampak bom dvignil ves denar in ga spravil na varno v bančni sef ali v zlato ali v tujino. Verjetno nisem edini, ki razmišlja v to smer. Ampak, kamenček je že zletel po bregu navzdol. Depoziti prebivalstva se bodo postopno zmanjšali, vedno več bo dvigov gotovine. Najprej bodo pospravile denar družine, potem pa bo začel delovati čredni nagon. Ljudje bodo dvigovali denar, ker je to storil tudi njihov sosed. Do panike v stilu Grčije ne bo več daleč. Banke bodo zaječale, ker brez denarja ne morejo delati, omejili bodo prenose sredstev in dvige gotovine. Ljudje ne bodo mogli več do svojega denarja. Potem lahko samo še čakamo na kaos in na propad bančnega sistema.

Spomnim se, kako sem pred leti delal v Ljubljani na Trgu revolucije (sedaj Trg republike) in sem vsako jutro gledal nepregledno množico varčevalcev Ljubljanske banke, ki so hoteli dvigniti svoje devize. Ko so se odprla bančna vrata, je človeški stampedo jurišal na blagajne. Ljudje so se prerivali, padali, kričali. Prvi so dobili devize, ampak samo določeno vsoto, potem je denarja zmanjkalo in počakati je bilo treba na naslednji dan, ko se je slika ponovila. In to se je dogajalo iz dneva v dan… Nas spet čaka kaj podobnega?

Franci Šinkar