Pred nekaj dnevi se
je zaključila zgolj eno tedenska javna razprava o predlogu Zakona o spremembah
in dopolnitvah zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, so ga
pripravili na MDDSZEM.
Veliko javne
razprave nismo zasledili, s svojim prispevkom, ki smo ga oddali preko portala
E-Demokracija, smo se vanjo vključili tudi v Družinski pobudi.
Kaj bi
pričakovali
Glede na
katastrofalno demografsko sliko, hitro zniževanje rodnosti in poslabšanje
položaja družin v zadnjih letih bi pričakovali nabor resnih ukrepov za
izboljšanje položaja družin, za boljše počutje staršev vlogi staršev v naši
državi in še kaj, kar bi staršem olajšalo odločitev za kakšnega otroka več.
Kaj prinaša
predlog novele
Za večino družin
nič, nekaj malega za rejniške družine in udarec po družinah, ki so že danes
diskriminirane
1.
Nekaj minimalnih izboljšav
-
Rejniškim družinam se bodo za dodelitev dodatka za veliko družino
upoštevali lastni otroci in otroci v rejništvu skupaj.
-
Rejnik/ca bi tudi ob namestitvi starejšega otroka v rejništvo lahko odbil
dopust za uvajanje.
-
Družinam s tremi ali več polnoletnimi dijaki in študenti mlajšimi od 26 let
z državno štipendijo ne bo več treba vlagati vloge za dodatek za veliko
družino. Sicer dobrodošla odprava nepotrebne administrativne komplikacije, ki
pa je žal le en izmed mnogih, ki bremenijo bistveno več staršev, kar pa se MDDSZEM
očitno ne zdi pomembno.
2.
Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane, z ukinitvijo 20% dodatka
k otroškemu dodatku za otroke mlajše od 4 let, ki niso vključeni v vrtec
Ta dodatek ni bil
uveden samo zaradi premajhnega števila mest v vrtcih, zaradi česar so zunaj
ostali tudi otroci staršev, ki so jih želeli vključiti, kakor zmotno trdijo na
ministrstvu, ampak tudi zaradi vsaj majhnega izenačevanja položaja otrok, ki so
v vrtcu in otrok, ki niso.
-
Zmanjševanje svobode in možnosti izbire
Država mora imeti
do vsakogar enak odnos in mu nuditi čim bolj enake možnosti ter hkrati pravico
do izbire oblike vzgoje in izobraževanja, ki je celo ustavno varovana
kategorija. Republika Slovenija že v veljavni zakonodaji ne daje vsem staršem
enakih možnosti za izbiro vzgojnega programa za predšolske otroke, saj staršem
subvencionira le programe v javnih vrtcih in deloma še v vrtcih s koncesijo, ki
tudi izvajajo javni program, če pa starši želijo izbrati kakšno drugo obliko,
je finančno breme te izbire v celoti na starših, kar za večino družin to izbiro
v praksi v veliki meri onemogoča. In to kljub temu, da tudi ti starši plačujejo
davke, iz katerih se zagotavlja ta subvencija.
-
Neenaka obravnava
Za prav vsakega
otroka v vrtcu država staršem daje subvencijo najmanj v višini 20% cene
programa, kar trenutno pomeni približno najmanj 100 EUR mesečno, medtem ko je
dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu le 20% njihovega
siceršnjega otroškega dodatka, kar znaša največ približno 33 EUR, vendar za
veliko večino teh mnogo manj.
Če pogledamo bolj
plastično, država ne glede na dohodek družine, vsakemu otroku v vrtcu pokrije najmanj dvakratni mesečni
strošek živil za prehrano otroka v vrtcu (mesečni strošek živil v vrtcu znaša
približno 50 EUR), medtem ko večini otrok, ki niso v vrtcu, ne pokrije niti
polovice tega stroška. Ali tem otrokom morda ni treba jesti?
Če je povprečno
plačilo staršev za vrtec približno 37% cene programa, pomeni da znaša
subvencija za vsakega otroka v vrtcu v povprečju približno 63% cene programa
ali od nekaj več kot 300 EUR do skoraj 450 EUR mesečno. Če so tudi družine
otrok, ki niso v vrtcu, v povprečju v istem dohodkovnem razredu, znaša zanje
20% dodatek k otroškemu dodatku v povprečju le 13 EUR mesečno na otroka ali več
kot 23 krat manj kot drugi otroci pri enakih družinskih dohodkih dobijo
subvencije za znižano plačilo vrtca.
Od ministrstva v
vladi, ki deluje pod slogani svobode, spoštovanja različnosti in spoštovanja
možnosti izbire, bi pričakovali, da bo predlagalo rešitve, ki širijo svobodo in
možnosti izbire, na pa takšnih, ki te možnosti in svobodo izbire krčijo.
-
Kje so podatki o dostopnosti vrtcev? Ali trditve predlagatelja sploh
držijo?
Ministrstvo
ukinitev tega dodatka predlaga s preprosto trditvijo: »Ker je v zadnjih letih v
vrtcih dovolj prostora«, ki jo pozabi podkrepiti s kakršnimi koli podatki o
dostopnosti vrtca po celotni Sloveniji. V nekaterih občinah je danes morda res
že dovolj prostora, to pa ne pomeni, da to velja za vse občine in kraje. Samo v
Ljubljani je bilo letos maja na čakalnem seznamu za prvo starostno skupino
približno 200 otrok.
-
Kaj pa otroci, za katere vrtec iz zdravstvenih razlogov ni primerno in
varno okolje?
Predlagatelj tudi
zanemari dejstvo, da narašča število otrok, za katere zaradi bolehnosti in
občutljivosti na respiratorne okužbe vrtec sploh ni primerno in varno okolje in
pediatri njihovim staršem svetujejo, naj zanje, če le zmorejo, poiščejo zasebno
varstvo s čim manjšo skupino otrok. To dejstvo zelo jasno dokazuje strma rast
sredstev za bolniški stalež staršev za nego bolnih otrok, na kar je že opozoril
tudi ZZZS. Tu gre za porabo velikih zneskov javnega denarja in velikanske
izgube delovnih ur na delovnih mestih teh staršev, ki bi jo lahko zmanjšali, če
bi staršem omogočili, da bi si lažje privoščili tudi drugačne oblike vzgoje in
varstva, ki so vsaj za nekatere otroke zagotovo primernejše in varnejše kot
vrtec.
-
Zakaj udariti starše, ki vrtca ne morejo ali pa morda ne želijo uporabljati
Poleg tega imajo
nekateri starši takšne urnike zaposlitve, da vrtca preprosto ne morejo
učinkovito uporabljati in so prisiljeni uporabljati druge rešitve, ali pa
preprosto želijo poskrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok na drug način.
-
Je res treba zato, da bi v vrtec dobili kakšen ducat več romskih otrok,
udariti po več tisoč družinah?
V nedavni razpravi
v DZ se je pokazalo, da si v vladajoči koaliciji domišljajo, da naj bi ta
predlog pomembno prispeval k reševanju romske problematike. Ali res mislijo, da
bi potencialna vključitev nekaj ducatov romskih otrok v vrtce karkoli bistveno
spremenila? So vrtci res tako idealno okolje, kjer ni nobenega nasilja in tam
noben otrok ne razvije vzorcev nasilnega obnašanja?
-
Koliko otrok oziroma družin bo prizadetih?
Predlagatelj tudi
pozabi navesti, koliko je danes takšnih otrok in koliko znašajo skupna sredstva
za ta dodatek. Ker gre za razmeroma majhen delež družin oziroma otrok in
posledično za razmeroma majhen znesek, ki
ga država danes nameni zanje, se še bolj utrjuje vtis, da gre predvsem za to,
da se še bolj oteži izbiro vsake druge oblike varstva za otroke, ki ni javni
vrtec.
Potrebno pa se je
zavedati, da tudi to razmeroma majhno število družin pomeni več tisoč prizadetih
družin, kar v absolutnem smislu nikakor ni majhno število.
Ker predlagatelj ne
poda nobenega podatka o številu otrok, ki bi jih predlagani ukrep zadel, se
moramo poslužiti ocen, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, da gre za približno 6000
do 7.000 otrok oziroma približno 1 Mio EUR letno.
-
Poziv predlagateljem za dvig namesto za ukinitev dodatka
Ker je dodatek k
otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, že danes zelo majhen v primerjavi
s subvencijo za vrtec in v primerjavi s stroški za vzgojo in varstvo, je
očitno, da so ti otroci že danes kljub temu dodatku diskriminirani v primerjavi
z vsemi ostalimi. Zato predlagatelja predloga zakona pozivamo, da raje razmisli
o zvišanju tega dodatka, ki bi bil tudi ob znatnem povečanju (npr. podvojitvi)
še vedno tako majhen, da v nobenem primeru ne bi spodbujal ne-vključevanja
otrok v vrtec, bi pa nekoliko zmanjšal vrzel diskriminacije med otroki, ki so v
vrtcu, in med otroki, ki niso.
3.
Kje so kakšni večji in bolj sistemski ukrepi za izboljšanje položaja vseh družin?
Slovenija je ena
izmed demografsko najbolj ogroženih držav, na kar strokovnjaki opozarjajo že
desetletja, zdaj pa se to že resno kaže tudi v pomanjkanju ljudi za delo.
V takih okoliščinah
bi bilo normalno in razumno pričakovati, da bo ministrstvo, ki ima v imenu tudi
»za družino«, po več kot dveh letih delovanja predlagalo resne ukrepe za
izboljšanje položaja družin, ki se je v času po pandemiji covid19 poslabšal:
-
Od leta 2022 se niso uskladile davčne lestvice.
-
Od leta 2022 so se davčne olajšave za otroke le enkrat polovično uskladile
z inflacijo, večinoma pa ne, čeprav je bila v preteklih nekaj letih visoka, za
družine pa zaradi energetske draginje še nekoliko višja kot splošna.
-
Od leta 2022 je ukinjeno zviševanje splošne davčne olajšave.
-
Za usklajevanje družinskih prejemkov z inflacijo se je bilo treba vsakič
znova boriti z vlado.
-
Izjemno so se podražila stanovanja in vozila, kar povečuje ovire mladim, da
bi se stanovanjsko osamosvojili in lažje zastavili družino, ter znižuje njihov
standard.
-
Cene programov vrtcih so se izjemno povišale (v nekaj leti med dobrih 20%
do skoraj 30%), saj je vlada vse stroške višjih plač zaposlenih prevalila na
starše in občine in
-
če ne bi bilo upora javnosti, bi ukinili brezplačen vrtec za drugega in
nadaljnje otroke v družini).
-
Staršem je vlada ponovno naložila vse administrativne komplikacije v zvezi
z uveljavljanje družinskih pravic in prejemkov, ki jo jih interventni zakoni v
času pandemije covid19 ukinili.
Pričakovali bi
odpravo vsaj večjega dela administrativnih komplikacij v zvezi z uveljavljanjem
pravic iz javnih sredstev, ki družine povsem brez potrebe precej bremenijo in
jih starši tudi ne razumejo.
Nekaj časa je že
veljala za družine ugodnejša ureditev, ko starši niso bili dolžni med letom CSD
obveščati o spremembah, ki bi jim zniževale pravice, ampak so bile pravice
določene za eno leto, na novo pa so se odmerjale samo, če so starši tako
želeli. To je bila tudi razbremenitev staršev in CSD odvečnega dela, ki jim ga
je ta vlada ponovno naložila. To bi končno lahko dokončno odpravili.
Starši se izjemno
težko znajdejo v zapletenih vlogah za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
in težko razumejo, da obvestilo o novem družinskem članu, za katerega sta oče
in mama že uveljavila pravice do pripadajočih dopustov in nadomestil, ne pomeni
samodejno tudi podlage za dodelitev otroškega dodatka temu novemu članu (tudi
če ga prejšnji že ima(jo)). Država ima vse podatke, da bi družini pripravila
informativni izračun pravic (o tem se tudi na ministrstvu govori že nekaj let),
a še vedno zahteva, da jo starši neprestano nekaj obveščajo.
Zaradi nelogičnih
omejitev pri izrabi očetovskega dopusta le-tega nekateri očetje, ki so ravno v
prvih treh mesecih po rojstvu otroka morda službeno v tujini ali imajo druge
takšne službene obveznosti, da ga ne morejo izkoristiti v tem času, ne morejo
več izkoristiti.
Lahko bi tudi
dodali rešitev, po kateri bi lahko oče svoj neprenosljivi del starševskega
dopusta izrabil tudi že v času materinega materinskega dopusta, kar bi
nekaterim materam lahko močno olajšalo prve tedne po porodu. Rešitev je enkrat
že bila v predlogu zakona in potem iz neznanega razloga izginila.
Še vedno velja
diskriminatorno določilo o vrstnem redu pravic, zaradi katerega otroški dodatek
za mlajše otroke v družini lahko znižuje ali celo izniči pravico dijaka(ov) in
/ali študenta(ov) v družini do državne štipendije. Kje je tu enakost pred
zakonom?
Samo družine so
edina družbena skupina, pri kateri je premoženje obdavčeno dvakrat, naprej
enako kot pri vseh drugih, in drugič preko znižanja ali izničenja družinskih
prejemkov zaradi premoženja. Upoštevanje premoženja je upravičeno pri
ugotavljanju upravičenosti do socialnih prejemkov, kot je denarna socialna
pomoč. Pri odmeri družinskih prejemkov pa je to diskriminacija, ki pri enakih
dohodkih kaznuje družine, ki nekaj prihranijo ali ustvarijo nekaj trajnega, v
primerjavi s tistimi, ki preprosto vse sproti porabijo ali pa morda celo uspejo
kako skriti. Da niti ne omenjamo dodatnih administrativnih bremen, ki jih tako
za CSD kot za starše prinaša pojav neo-bank, ko morajo starši ob vsaki vlogi
poročati še o stanju na računih pri teh bankah. Družinam in CSD bi življenje
lahko močno poenostavili, če bi upoštevanje premoženja pri odmeri družinskih
prejemkov preprosto ukinili, hkrati pa verjamemo, da učinek na skupno maso
sredstev za družinske prejemke ne bi bil pretiran.
Ob izjemnih
podražitvah nepremičnin pogrešamo bistveno bolj učinkovite ukrepe za lažje
stanovanjsko osamosvajanje mladih parov in družin, ob velikih podražitvah vozil
pa tudi več ukrepov za znižanje stroškov mobilnosti za družine z otroki.
Še vedno nimamo
nobenih spodbud za delodajalce, ki bi mladim staršem olajšale uveljavljanje
pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva.
Sklep
Ob vsem navedenem smo
v Družinski pobudi predlagatelje zakona pozvali, da opustijo predlagano
ukinitev 20% dodatka k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu (ali pa ta
dodatek raje povečajo) in raje razmislijo še o drugih možnih ukrepih za
izboljšanje položaja družin in zmanjševanje njihovih obremenitev z nepotrebnimi
administrativnimi komplikacijami.
Izrazili smo tudi pripravljenost
na pogovor za skupno iskanje čim boljših rešitev.