Za večino družin nič, nekaj malega za rejniške družine ter družine z dijaki in študenti, ter udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane

 

Pred nekaj dnevi se je zaključila zgolj eno tedenska javna razprava o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, so ga pripravili na MDDSZEM.

Veliko javne razprave nismo zasledili, s svojim prispevkom, ki smo ga oddali preko portala E-Demokracija, smo se vanjo vključili tudi v Družinski pobudi.

Kaj bi pričakovali

Glede na katastrofalno demografsko sliko, hitro zniževanje rodnosti in poslabšanje položaja družin v zadnjih letih bi pričakovali nabor resnih ukrepov za izboljšanje položaja družin, za boljše počutje staršev vlogi staršev v naši državi in še kaj, kar bi staršem olajšalo odločitev za kakšnega otroka več.

Kaj prinaša predlog novele

Za večino družin nič, nekaj malega za rejniške družine in udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane

1.    Nekaj minimalnih izboljšav

-       Rejniškim družinam se bodo za dodelitev dodatka za veliko družino upoštevali lastni otroci in otroci v rejništvu skupaj.

-       Rejnik/ca bi tudi ob namestitvi starejšega otroka v rejništvo lahko odbil dopust za uvajanje.

-       Družinam s tremi ali več polnoletnimi dijaki in študenti mlajšimi od 26 let z državno štipendijo ne bo več treba vlagati vloge za dodatek za veliko družino. Sicer dobrodošla odprava nepotrebne administrativne komplikacije, ki pa je žal le en izmed mnogih, ki bremenijo bistveno več staršev, kar pa se MDDSZEM očitno ne zdi pomembno. 

2.    Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane, z ukinitvijo 20% dodatka k otroškemu dodatku za otroke mlajše od 4 let, ki niso vključeni v vrtec

Ta dodatek ni bil uveden samo zaradi premajhnega števila mest v vrtcih, zaradi česar so zunaj ostali tudi otroci staršev, ki so jih želeli vključiti, kakor zmotno trdijo na ministrstvu, ampak tudi zaradi vsaj majhnega izenačevanja položaja otrok, ki so v vrtcu in otrok, ki niso.

-       Zmanjševanje svobode in možnosti izbire

Država mora imeti do vsakogar enak odnos in mu nuditi čim bolj enake možnosti ter hkrati pravico do izbire oblike vzgoje in izobraževanja, ki je celo ustavno varovana kategorija. Republika Slovenija že v veljavni zakonodaji ne daje vsem staršem enakih možnosti za izbiro vzgojnega programa za predšolske otroke, saj staršem subvencionira le programe v javnih vrtcih in deloma še v vrtcih s koncesijo, ki tudi izvajajo javni program, če pa starši želijo izbrati kakšno drugo obliko, je finančno breme te izbire v celoti na starših, kar za večino družin to izbiro v praksi v veliki meri onemogoča. In to kljub temu, da tudi ti starši plačujejo davke, iz katerih se zagotavlja ta subvencija.

-       Neenaka obravnava

Za prav vsakega otroka v vrtcu država staršem daje subvencijo najmanj v višini 20% cene programa, kar trenutno pomeni približno najmanj 100 EUR mesečno, medtem ko je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu le 20% njihovega siceršnjega otroškega dodatka, kar znaša največ približno 33 EUR, vendar za veliko večino teh mnogo manj.

Če pogledamo bolj plastično, država ne glede na dohodek družine, vsakemu otroku v  vrtcu pokrije najmanj dvakratni mesečni strošek živil za prehrano otroka v vrtcu (mesečni strošek živil v vrtcu znaša približno 50 EUR), medtem ko večini otrok, ki niso v vrtcu, ne pokrije niti polovice tega stroška. Ali tem otrokom morda ni treba jesti?

Če je povprečno plačilo staršev za vrtec približno 37% cene programa, pomeni da znaša subvencija za vsakega otroka v vrtcu v povprečju približno 63% cene programa ali od nekaj več kot 300 EUR do skoraj 450 EUR mesečno. Če so tudi družine otrok, ki niso v vrtcu, v povprečju v istem dohodkovnem razredu, znaša zanje 20% dodatek k otroškemu dodatku v povprečju le 13 EUR mesečno na otroka ali več kot 23 krat manj kot drugi otroci pri enakih družinskih dohodkih dobijo subvencije za znižano plačilo vrtca.

Od ministrstva v vladi, ki deluje pod slogani svobode, spoštovanja različnosti in spoštovanja možnosti izbire, bi pričakovali, da bo predlagalo rešitve, ki širijo svobodo in možnosti izbire, na pa takšnih, ki te možnosti in svobodo izbire krčijo.

-       Kje so podatki o dostopnosti vrtcev? Ali trditve predlagatelja sploh držijo?

Ministrstvo ukinitev tega dodatka predlaga s preprosto trditvijo: »Ker je v zadnjih letih v vrtcih dovolj prostora«, ki jo pozabi podkrepiti s kakršnimi koli podatki o dostopnosti vrtca po celotni Sloveniji. V nekaterih občinah je danes morda res že dovolj prostora, to pa ne pomeni, da to velja za vse občine in kraje. Samo v Ljubljani je bilo letos maja na čakalnem seznamu za prvo starostno skupino približno 200 otrok.

-       Kaj pa otroci, za katere vrtec iz zdravstvenih razlogov ni primerno in varno okolje?

Predlagatelj tudi zanemari dejstvo, da narašča število otrok, za katere zaradi bolehnosti in občutljivosti na respiratorne okužbe vrtec sploh ni primerno in varno okolje in pediatri njihovim staršem svetujejo, naj zanje, če le zmorejo, poiščejo zasebno varstvo s čim manjšo skupino otrok. To dejstvo zelo jasno dokazuje strma rast sredstev za bolniški stalež staršev za nego bolnih otrok, na kar je že opozoril tudi ZZZS. Tu gre za porabo velikih zneskov javnega denarja in velikanske izgube delovnih ur na delovnih mestih teh staršev, ki bi jo lahko zmanjšali, če bi staršem omogočili, da bi si lažje privoščili tudi drugačne oblike vzgoje in varstva, ki so vsaj za nekatere otroke zagotovo primernejše in varnejše kot vrtec.

-       Zakaj udariti starše, ki vrtca ne morejo ali pa morda ne želijo uporabljati

Poleg tega imajo nekateri starši takšne urnike zaposlitve, da vrtca preprosto ne morejo učinkovito uporabljati in so prisiljeni uporabljati druge rešitve, ali pa preprosto želijo poskrbeti za vzgojo in varstvo svojih otrok na drug način.

-       Je res treba zato, da bi v vrtec dobili kakšen ducat več romskih otrok, udariti po več tisoč družinah?

V nedavni razpravi v DZ se je pokazalo, da si v vladajoči koaliciji domišljajo, da naj bi ta predlog pomembno prispeval k reševanju romske problematike. Ali res mislijo, da bi potencialna vključitev nekaj ducatov romskih otrok v vrtce karkoli bistveno spremenila? So vrtci res tako idealno okolje, kjer ni nobenega nasilja in tam noben otrok ne razvije vzorcev nasilnega obnašanja?

-       Koliko otrok oziroma družin bo prizadetih?

Predlagatelj tudi pozabi navesti, koliko je danes takšnih otrok in koliko znašajo skupna sredstva za ta dodatek. Ker gre za razmeroma majhen delež družin oziroma otrok in posledično za razmeroma  majhen znesek, ki ga država danes nameni zanje, se še bolj utrjuje vtis, da gre predvsem za to, da se še bolj oteži izbiro vsake druge oblike varstva za otroke, ki ni javni vrtec.

Potrebno pa se je zavedati, da tudi to razmeroma majhno število družin pomeni več tisoč prizadetih družin, kar v absolutnem smislu nikakor ni majhno število.

Ker predlagatelj ne poda nobenega podatka o številu otrok, ki bi jih predlagani ukrep zadel, se moramo poslužiti ocen, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, da gre za približno 6000 do 7.000 otrok oziroma približno 1 Mio EUR letno.

-       Poziv predlagateljem za dvig namesto za ukinitev dodatka

Ker je dodatek k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu, že danes zelo majhen v primerjavi s subvencijo za vrtec in v primerjavi s stroški za vzgojo in varstvo, je očitno, da so ti otroci že danes kljub temu dodatku diskriminirani v primerjavi z vsemi ostalimi. Zato predlagatelja predloga zakona pozivamo, da raje razmisli o zvišanju tega dodatka, ki bi bil tudi ob znatnem povečanju (npr. podvojitvi) še vedno tako majhen, da v nobenem primeru ne bi spodbujal ne-vključevanja otrok v vrtec, bi pa nekoliko zmanjšal vrzel diskriminacije med otroki, ki so v vrtcu, in med otroki, ki niso.

  

3.    Kje so kakšni večji in bolj sistemski ukrepi za izboljšanje položaja vseh družin?

Slovenija je ena izmed demografsko najbolj ogroženih držav, na kar strokovnjaki opozarjajo že desetletja, zdaj pa se to že resno kaže tudi v pomanjkanju ljudi za delo.

V takih okoliščinah bi bilo normalno in razumno pričakovati, da bo ministrstvo, ki ima v imenu tudi »za družino«, po več kot dveh letih delovanja predlagalo resne ukrepe za izboljšanje položaja družin, ki se je v času po pandemiji covid19 poslabšal:

-       Od leta 2022 se niso uskladile davčne lestvice.

-       Od leta 2022 so se davčne olajšave za otroke le enkrat polovično uskladile z inflacijo, večinoma pa ne, čeprav je bila v preteklih nekaj letih visoka, za družine pa zaradi energetske draginje še nekoliko višja kot splošna.

-       Od leta 2022 je ukinjeno zviševanje splošne davčne olajšave.

-       Za usklajevanje družinskih prejemkov z inflacijo se je bilo treba vsakič znova boriti z vlado.

-       Izjemno so se podražila stanovanja in vozila, kar povečuje ovire mladim, da bi se stanovanjsko osamosvojili in lažje zastavili družino, ter znižuje njihov standard.

-       Cene programov vrtcih so se izjemno povišale (v nekaj leti med dobrih 20% do skoraj 30%), saj je vlada vse stroške višjih plač zaposlenih prevalila na starše in občine in

-       če ne bi bilo upora javnosti, bi ukinili brezplačen vrtec za drugega in nadaljnje otroke v družini).

-       Staršem je vlada ponovno naložila vse administrativne komplikacije v zvezi z uveljavljanje družinskih pravic in prejemkov, ki jo jih interventni zakoni v času pandemije covid19 ukinili.

Pričakovali bi odpravo vsaj večjega dela administrativnih komplikacij v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, ki družine povsem brez potrebe precej bremenijo in jih starši tudi ne razumejo.

Nekaj časa je že veljala za družine ugodnejša ureditev, ko starši niso bili dolžni med letom CSD obveščati o spremembah, ki bi jim zniževale pravice, ampak so bile pravice določene za eno leto, na novo pa so se odmerjale samo, če so starši tako želeli. To je bila tudi razbremenitev staršev in CSD odvečnega dela, ki jim ga je ta vlada ponovno naložila. To bi končno lahko dokončno odpravili.

Starši se izjemno težko znajdejo v zapletenih vlogah za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in težko razumejo, da obvestilo o novem družinskem članu, za katerega sta oče in mama že uveljavila pravice do pripadajočih dopustov in nadomestil, ne pomeni samodejno tudi podlage za dodelitev otroškega dodatka temu novemu članu (tudi če ga prejšnji že ima(jo)). Država ima vse podatke, da bi družini pripravila informativni izračun pravic (o tem se tudi na ministrstvu govori že nekaj let), a še vedno zahteva, da jo starši neprestano nekaj obveščajo.

Zaradi nelogičnih omejitev pri izrabi očetovskega dopusta le-tega nekateri očetje, ki so ravno v prvih treh mesecih po rojstvu otroka morda službeno v tujini ali imajo druge takšne službene obveznosti, da ga ne morejo izkoristiti v tem času, ne morejo več izkoristiti.

Lahko bi tudi dodali rešitev, po kateri bi lahko oče svoj neprenosljivi del starševskega dopusta izrabil tudi že v času materinega materinskega dopusta, kar bi nekaterim materam lahko močno olajšalo prve tedne po porodu. Rešitev je enkrat že bila v predlogu zakona in potem iz neznanega razloga izginila.

Še vedno velja diskriminatorno določilo o vrstnem redu pravic, zaradi katerega otroški dodatek za mlajše otroke v družini lahko znižuje ali celo izniči pravico dijaka(ov) in /ali študenta(ov) v družini do državne štipendije. Kje je tu enakost pred zakonom?

Samo družine so edina družbena skupina, pri kateri je premoženje obdavčeno dvakrat, naprej enako kot pri vseh drugih, in drugič preko znižanja ali izničenja družinskih prejemkov zaradi premoženja. Upoštevanje premoženja je upravičeno pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih prejemkov, kot je denarna socialna pomoč. Pri odmeri družinskih prejemkov pa je to diskriminacija, ki pri enakih dohodkih kaznuje družine, ki nekaj prihranijo ali ustvarijo nekaj trajnega, v primerjavi s tistimi, ki preprosto vse sproti porabijo ali pa morda celo uspejo kako skriti. Da niti ne omenjamo dodatnih administrativnih bremen, ki jih tako za CSD kot za starše prinaša pojav neo-bank, ko morajo starši ob vsaki vlogi poročati še o stanju na računih pri teh bankah. Družinam in CSD bi življenje lahko močno poenostavili, če bi upoštevanje premoženja pri odmeri družinskih prejemkov preprosto ukinili, hkrati pa verjamemo, da učinek na skupno maso sredstev za družinske prejemke ne bi bil pretiran.

Ob izjemnih podražitvah nepremičnin pogrešamo bistveno bolj učinkovite ukrepe za lažje stanovanjsko osamosvajanje mladih parov in družin, ob velikih podražitvah vozil pa tudi več ukrepov za znižanje stroškov mobilnosti za družine z otroki.

Še vedno nimamo nobenih spodbud za delodajalce, ki bi mladim staršem olajšale uveljavljanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva.

Sklep

Ob vsem navedenem smo v Družinski pobudi predlagatelje zakona pozvali, da opustijo predlagano ukinitev 20% dodatka k otroškemu dodatku za otroke, ki niso v vrtcu (ali pa ta dodatek raje povečajo) in raje razmislijo še o drugih možnih ukrepih za izboljšanje položaja družin in zmanjševanje njihovih obremenitev z nepotrebnimi administrativnimi komplikacijami.

Izrazili smo tudi pripravljenost na pogovor za skupno iskanje čim boljših rešitev.

V soboto, 5.10.2024, še tretji letošnji praznik veselja do življenja

 

Za nami sta že dva letošnja pohoda za življenje v Kopru in Mariboru, ki sta se izkazala kot praznika veselja do življenja. V soboto bo še zadnja priložnost za udeležbo v Ljubljani.

Pridite na Prešernov trg med 9:30 in 10:00.

Referendumi in volitve 2024 - Bomo izbrali življenje ali smrt

 

V tem tednu sprejemamo pomembne odločitve na referendumih in volitvah – včeraj se je že začelo predčasno glasovanje.

Za odgovorno odločanje je potrebno vedeti, kaj posamezna izbira pomeni.

V zadnjih dneh in tednih je bilo v verodostojnih medijih (to bi za vodilne medije težko trdili, čeprav je bila tudi  tam objavljena kakšna verodostojna informacija) veliko člankov z dobrimi argumenti, na podlagi katerih se ni težko odločiti, smo v Družinski pobudi pripravili kratek povzetek, če morda nimate časa iskati po množici portalov in člankov.

Morda se komu zdi, da referendumi niso zares pomembni, ker so »samo« posvetovalni, vendar ni tako, saj rezultat lahko vladi da soglasje, da nadaljuje pripravo zakonodaje v določeni smeri ali pa ji da jasno znamenje, da volivci določene ideje zavračamo in tako priprave na tako zakonodajo vsaj upočasnimo ali pa celo zaustavimo.

V pričujočem prispevku na jasnih argumentih povemo, zakaj menimo, da je najboljša izbira, da:

- Na vsa referendumska vprašanja odgovorimo: PROTI

- Na volitvah v Evropski parlament izberemo listo in kandidata s te liste, ki po vašem mnenju:

    - zagovarja in deluje po zdravi pameti,
   - deluje na podlagi znanstvenih argumentov in ne na podlagi nekih povsem neutemeljenih prebujenskih ideologijah in za evropski razvoj škodljivih idejah,
    - ki se je v preteklosti že izkazal z dejanji in s tem, da je držal besedo,
    - ki je predlagal in podpiral družinam, staršem in otrokom naklonjene rešitve,
    - ki zagovarja kulturo življenja in ne kulture smrti,
    - ki razume in podpira demokracijo in subsidiarnost (Subsidiarnost je načelo, da se vsako vprašanje rešuje na najnižji ravni, ki je za to primerna. Gre torej za jasno razločevanje pristojnosti različnih ravni: EU, države članice, lokalna samouprava).
    - ki zagovarja in podpira prehransko samooskrbo naše države.

Na večini list je pester nabor kandidatov in tudi na listi stranke, ki vam je morda blizu, vam je zagotovo kakšen kandidat bliže kot ostali, kakšen pa vam je morda celo zelo čuden ali nesprejemljiv. Zato najprej izberite listo, ki vam je najbližja (verjetno se z nobeno ne morete povsem poistovetiti, a, če nič ne izberete, prepustite izbiro drugi, ki skoraj zagotovo ne razmišljajo enako kot vi. Neglasovanje je pravilo podobno kot glas za kandidate, ki delujejo v nasprotju z vašim prepričanjem.) in nato obkrožite še kandidata na tej listi, ki vam je najbližji, ter tako povečajte verjetnost, da bo na tej listi izvoljen prav ta kandidat.

1. Referendum o evtanaziji

 

Na prvem posvetovalnem referendumu smo volivci vprašani: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?«.

Pri tem referendumu gre dobesedno za življenje ali smrt. Z njim je narobe skoraj vse.

-       Ustava RS v 17. členu jasno določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. To pomeni, da vlada ljudi sploh ne bi smela spraševati nekaj, kar je v nasprotju z ustavo, saj s tem daje vtis, da se lahko odločamo tudi o zadevah, ki so v nasprotju z ustavo.

-       Da je referendumsko vprašanje nejasno in v nasprotju z ustavo in zakoni, je zelo jasno povedala tudi Zakonodajno pravna služba DZ, za katero nikakor ne bi mogli reči, da jo obvladuje opozicija.

-       Referendumsko vprašanje, ki sprašuje, ali smo za to, da se nekaj uredi, daje vtis, da obravnavano področje v Sloveniji ni urejeno, a to ni res. Po ustavi je človeško življenje nedotakljivo in po zakonu je vsaka aktivna prekinitev življenja vključno s pomočjo pri samomoru in evtanazijo kazniva. Področje torej je urejeno.

-       Zagovorniki ubijanja onemoglih svoj predlog ponujajo kot dejanje usmiljenja, kar jim omogoča, da vsakogar, ki misli kaj šele govori drugače označijo za neusmiljenega, grobega in kar je še možno grdega reči o človeku. Pri tem izvajajo prefinjene čustvene manipulacije, ki se jih ne bi sramovali niti razvajeni najstniki.

-       Poznavalec razmer v Kanadi Alex Schadenberg, direktor Euthanasia Prevention Coalition (Koalicija za preprečevanje evtanazije) jasno pove, da: »Ko je enkrat dovoljeno ubijanje, je prestopljena ključna rdeča črta, ki varuje človeka. Od tukaj se pogovarjamo samo še, kdo lahko ubija in pod kakšnimi pogoji,«

-       To jasno kaže tudi postopno rahljanje tamkajšnjega zakona, ki je bil sprva dokaj strog in vseboval več varovalk, potem pa so te z izgovorom diskriminatornosti postopno izginjale.

-       Tako v Kanadi ne ubijajo več samo na smrt bolnih, ampak lahko tudi vse bolnike z nepopravljivimi zdravstvenimi stanji, med katere spadajo kronične bolezni, invalidnost in podobno. Evtanazija pa se lahko izvede tudi, če je edini razlog duševna bolezen, med katere med drugim spadajo tudi odvisnosti in depresija. Vedno več usmrtitev se dogaja ljudem, ki se znajdejo na robu družbe in v vsaj na videz socialno ali kako drugače brez izhoda, čeprav se uradno sklicujejo na kakšno zdravstveno težavo.

-       Predlog zakona, ki ga predlagatelji ponujajo v Sloveniji je ena najbolj liberalnih različic, dokaj podobna tisti v Kanadi, ki odpirajo vrata mnogim zlorabam in pritiskom.

V članku https://domovina.je/evtanazija-namesto-oskrbe-invalidov-veteranov-in-revnih-konkretne-zgodbe-iz-kanade si lahko preberete, kakšne zlorabe in pritiski se ob zelo podobnem zakonu dogajajo v Kanadi.

-       Da je posredi tudi denar, dokazuje tudi to, da predlagatelji slovenskega zakona brezsramno navajajo izračun, koliko je usmrtitev cenejša od oskrbe človeka v času proti koncu življenja.

2. Referendum o legalizaciji konoplje

Na temo konoplje, ima oblast za nas volivce kar dve vprašanji:

-       Ali naj Republika Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in predelovanje konoplje v medicinske namene?

-       Ali naj Republika Slovenija na svojem ozemlju dopusti gojenje in posedovanje konoplje za omejeno osebno rabo?

 

Mnogi so danes mnenja, češ da ni nič takšnega, če mladi kadijo travo oz. marihuano. Vendar pa zadnje raziskave kažejo da uživanje marihuane pušča hude posledice, pogosto celo hujše kot uporaba trdih drog. Med njimi so razne vrste psihoz, med katerimi je pogosta shizofrenija, pa tudi nagnjenost k nasilju in samomorilnosti. 

Podrobno si o tem lahko preberete ali poslušate v članku https://radio.ognjisce.si/sl/271/oddaje/37770/psihoze-shizofrenija-nasilna-dejanja-in-samomorilnost-vse-to-zaradi-kajenja-marihuane.htm o pogovoru z dr. Urošem Perkom na Radiu Ognjišče.

Izkušnje iz držav, kjer so kaj podobnega že naredili, kažejo porast uporabe vseh vrst drog, porast prometnih in drugih nesreč zaradi teh drog.

Kako naj bi pri mladih delovali preventivno in odvračalno, če jim država sporoča, da je uporaba droge dovoljena in torej ni z njo nič narobe?

 

3. Referendum o uvedbi preferenčnega glasu

Na tem referendumu nas aktualna oblast sprašuje: »Ali ste za to, da se za volitve poslank in poslancev v Državni zbor Republike Slovenije uvede preferenčni glas, ki bo zagotovil odločilen vpliv volivcev na izbiro poslanca?«

Pri tem referendumu v resnici ne vemo, kaj bi pomenil naš glas v eno ali drugo smer, ker ne vemo, za kakšno varianto izvedbe bi se, če bi se politika uspela poenotiti v obsegu ustavne večine. Zaradi popolnoma porušenega zaupanja med strankami vsaj do konca tega mandata na tem področju ni pričakovati nobene spremembe.

Je pa glas PROTI tudi na tem referendumu znak protesta proti katastrofalni politiki aktualne vlade.