Za preprečevanja nasilja brez vsiljevanja permisivne vzgoje in ustrahovanja staršev!

V četrtek, 29.9.2016 bo Odbor DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide obravnaval predlog
novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Gre za pomemben zakon, na podlagi katerega lahko država poseže v vsako družino, zato smo v Družinski pobudi opozorili na nekatere vidike, na katere predstavniki vlade doslej nikakor niso zadovoljivo odgovorili.

V nadaljevanju si lahko preberete naš dopis članom odbora.

Tomaž Merše

  

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, članice in člani Odbora DZ za delo, družino, socialne zadeve in invalide!

V kratkem boste obravnavali predlog novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini in ob tem bi vas radi v Družinski pobudi opozorili na nekatere vidike, na katere predstavniki vlade doslej nikakor niso zadovoljivo odgovorili.

V Družinski pobudi, društvu za družini naklonjeno družbo, pozdravljamo prizadevanja vlade, da bi čim bolj zmanjšala pojav nasilja v družini in čim bolje zaščitile žrtve tega nasilja, kadar do njega pride.

Žal pa ugotavljamo (podobno kakor nekateri strokovnjaki s področja vzgoje, pedagogike in terapevtskega dela z mladostniki in njihovimi starši), da nekatera določila v predlogu novele nikakor ne gredo v to smer.

Definicije različnih vrst družinskega nasilja

Vlada poudarja, da naj bi s to novelo natančneje opredelili nasilje, ker naj bi bilo v veljavnem zakonu opredeljeno preveč ohlapno. Žal po pregledu novih definicij v 3. členu predloga zakona ugotavljamo, da definicije niso postale bolj natančne, ampak so se predvsem razširile in postale še ohlapnejše, tako da se lahko za nasilje razglasi skoraj katero koli ravnanje oziroma vzgojni ukrep.

Če naj bi bila »vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe«, razumljeno kot fizično nasilje, se lahko kot nasilje po tej definiciji razume tudi:

-        Fizično zadržanje otroka, ki hoče steči na cesto,

-        Prepoved mladostniku, da se udeleži določene zabave ali da se druži z ljudmi, za katere starši ocenjujejo, da za otroka niso primerna družba,

-        Odvzem telefona ali druge digitalne naprave, ki jo otrok neprestano uporablja in ga to ovira pri učenju, domačih nalogah in drugih obveznostih,

-        Fizičen poseg med pretepajoča se otroka ali mladostnika, …

Našli bi lahko še neskončno drugih primerov, ki pomenijo normalno vzgojo in nujno postavljanje meja ter zahtevanje odgovornosti otrok, ki predvsem z vidika doživljanja otroka povsem ustrezajo v predlogu zakona navedeni definiciji fizičnega nasilja. To jasno kaže, da ta definicija ni dobra in ustrezna.

Predstavniki vlade ta očitek sicer zavračajo, češ, da zakon ne prepoveduje zgoraj navedenega in da naj bi imeli starši še vedno pravico in dolžnost otrokom postavljati meje in od njih terjati odgovornost, a žal ne pojasnijo, kako to izhaja iz besedila zakona. Prav tako so doslej na vse tovrstne očitke odgovarjali zgolj z zanikanjem, da različna navedena normalna ravnanja, kljub temu, da ustrezajo napisani definiciji fizičnega nasilja, ne bodo obravnavana kot taka. Žal še nikoli niso povedali, kakšni naj bi bili kriteriji za delitev dejanj, ki vsa ustrezajo navedeni definiciji, na tista, ki so nasilje in na tista, ki to niso.

Tukaj predlog zakona pušča mnogo preveč svobode in diskrecijske pravice CSD, da enako ravnanje obravnavajo povsem različno, kar omogoča, da se lahko določene starše preganja za povsem normalno ravnanje, in da se pri drugih dopušča tudi vse kaj drugega.

To se dogaja že ob veljavnem zakonu, predlog novele pa to polje le še bolj odpira in dopušča možnost skoraj neomejenega poseganja države v družine ne glede na to, kakšno škodo to lahko povzroči tem družinam, povzročitelja te škode pa sploh ni mogoče poklicati na odgovornost.

Zato bi bilo treba definicije nasilja napisati mnogo bolj skrbno ali pa vsaj jasno navesti, kakšno ravnanje, ki predvsem po mnenju in počutju domnevne žrtve ustreza tej definiciji, dejansko ni mišljeno in razumljeno kot tako.

Ker to ocenjujemo kot zahtevno nalogo, ko je ni mogoče izvesti kar na seji odbora, vas prosimo, da obravnavo predloga zakona prekinete in predlagatelju (vladi) naložite pripravo amandmaja k 3. členu predloga zakona, v katerem bo jasno navedeno, kaj vse se ne šteje kot nasilje, četudi bi lahko ustrezalo definiciji, kakršna je zapisana v 3. členu predloga zakona.

Definicija telesnega kaznovanja

Še hujši strokoven zdrs se je predlagatelju zgodil v 4. členu v opredelitvi telesnega kaznovanja.

Pazljivo si preberite definicijo telesnega kaznovanja v drugem odstavku predlaganega novega 3.a člena, ki je polna jezikovnih in vsebinskih nesmislov: »Telesno kaznovanje otrok je je vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode.«

Telo je fizični del osebe, po mnenju vlade pa je telesno kaznovanje tudi »vsako dejanje, …, ki ima elemente psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja.« To je jezikovno in vsebinsko popoln nesmisel, na katerega so bili predlagatelji opozorjeni že ob obravnavi predloga zakona v Strokovnem svetu za družino, tako da bi zadevo res lahko popravili že pred obravnavo v DZ.

Po tej definiciji je nedovoljeno vsako »fizično kaznovanje«, čeprav si upamo trditi, da je to pretirano in bi lahko bilo enako narobe razumljeno kot definicija v 3. členu, ki smo je že pojasnili. V to kategorijo bi v skladu z definicijo v 3. členu tako npr. sodila tudi zahteva staršev, da otrok počisti škodo, ki jo je povzročil (npr. črepinje, …).

Če želite prepovedati kaznovanje z elementi netelesnih vrst nasilja, to vsekakor lahko naredite, nikakor pa tega ne morete poimenovati kot »telesno kaznovanje«, ne da bi se smešili.

Takšni nesmisli pred državljani zmanjšujejo verodostojnost celotnega zakona, pa tudi verodostojnost in ugled celotnega DZ, ki jih sprejema.

Ocenjujemo, da je definicija telesnega in drugačnega kaznovanja, ki naj bi bilo prepovedano, v predlogu zakona bolj ali manj odveč, saj je po tem zakonu tako ali tako prepovedano vsako nasilje v družini, torej tudi za namene kaznovanja. Če pa naj bo opredeljeno, naj bo vsaj smiselno.

Morda bi lahko zapisali nekaj takega; »Telesno kaznovanje otrok je vsako kruto ali ponižujoče fizično kaznovanje otrok.« Vse ostalo v definiciji se ne nanaša na telo, zato je težko del definicije »telesnega kaznovanja«.

Procesni del predloga zakona

Čeprav nam pretekle izkušnje s to vlado nalagajo veliko previdnost in nezaupanje, upamo, da procesna določila predloga zakona v resnici delujejo v smeri boljše zaščite žrtev in učinkovitejšega ukrepanja. Prav tako upamo, da novi postopki in naloge različnim delavcem in organom, ne bodo povzročili še več kolateralne škode družinam, ki si nikakor ne zaslužijo obravnave v tem sistemu, a se jim to dogaja že zdaj in nekatere neupravičeno utrpijo zaradi tega tudi hude (včasih celo nepopravljive) posledice.

Sklep

V želji, da bo predlog zakona v resnici deloval v smeri boljšega preprečevanja nasilja v družini, ne da bi ustrahoval starše pred uporabo nujnih vzgojnih metod in sredstev, ter za boljšo zaščito žrtev nasilja, kadar do njega pride, Vas še enkrat prosimo, da obravnavo predloga zakona prekinete in pripravite kakovostne amandmaje v zvezi z definicijami nasilja in telesnega (po potrebi tudi drugačnega) kaznovanja otrok, ter šele potem nadaljujete obravnavo.

S spoštovanjem!

                                                                            Tomaž Merše, predsednik Družinske pobude